Zgodba o Burgasu

Dežela okoli treh jezer je bila tračanska dolgo preden je bila karkoli drugega. Plemstvo je tukaj lovilo ribe v lagunah, pridobivalo sol in uporabljalo tople vrelce v notranjosti, kjer je zdaj Vetren, in kjer je okoli vrelca stalo svetišče.

Zlato in bron v arheološkem muzeju v centru izhaja večinoma iz tega sveta: nagrobni predmeti, votivne plošče in konjska oprema ljudstva, ki za seboj v tem zalivu ni pustilo mest.

Rimljani so svoje mesto zgradili stran od izpostavljenega zaliva. Deultum, ustanovljen kot kolonija za vojaške veterane ob reki Sredetska jugozahodno od današnjega mesta, je bil upravno središče te obale; njegove ruševine so arheološki rezervat v Debeltu.

Bližje obali so tople vrelce postale Aquae Calidae — zdraviliško mesto s kompleksom kopališč, ki je privabljalo obiskovalce iz celotne province. Vrelec ni nikoli presahnil: petnajst stoletij kasneje je Sulejman Veličastni nad njim zgradil lastno kopališče, in ta zgradba še vedno stoji.

Bizantinska in srednjeveška bolgarska vladavina sta pustili majhne trdnjave in opazovalne stolpe okoli zaliva, namesto mesta. Ime Burgas se običajno povezuje s temi stolpi — iz grškega pyrgos in njegovega latinskega ekvivalenta burgos.

Trgovina in moč na tej obali sta pripadali obzidanim pristaniškim mestom: Mesembria, ki je Nessebar, in Apollonia, ki je Sozopol. Obe sta še tam in obe sta oddaljeni pol ure.

Pod otomansko vladavino je bila naselbina ob zalivu skromno mesto ribičev in solinarjev, ki ga je zasenčil Anchialos – današnji Pomorie – ob obali. Sol iz lagun je bil njen edini pomembnejši izvozni izdelek.

To sol še vedno pridobivajo iz istih solin ob Atanasovskem jezeru, po isti metodi, kar jo uvršča med najstarejše neprekinjene industrije v okrožju.

Po letu 1878 se je mesto znašlo v avtonomni provinci Vzhodna Rumelija in se leta 1885 z združitvijo pridružilo bolgarski kneževini. Vendar je mesto postalo zaradi infrastrukture: železnice v notranjost in nato pristanišča.

Komercialno pristanišče so odprli leta 1903 in spremenilo je vse – žito in sol ven, premog in stroji noter ter trgovski razred, ki je načrtoval ulice in zgradil hiše, mimo katerih danes hodite po ulici Bogoridi.

Morski vrt je bil urejen ob robu klifa od leta 1910 po načrtu vrtnarja Georgija Duhteva in je določil značaj mesta: park, ne trg, je kraj, kjer se zbere Burgas.

Med vojnama je mesto raslo na ribištvu, solinarstvu in pomorstvu ter pridobilo stavbo kazinoja, kopališča in promenado, ki še vedno obkrožajo obalni pas.

Socialistična desetletja so Burgas spremenila v industrijsko mesto. Petrokemijska dela severozahodno od mesta, zgrajena od zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja, so postala največja rafinerija na Balkanskem polotoku, in predeli montažnih blokov – Lazur, Izgrev, Slaveykov, Meden Rudnik – so nastali za namestitev delovne sile.

Prebivalstvo se je v eni generaciji pomnožilo večkrat. Večina ljudi, ki danes živijo v Burgasu, živi v tem mestu, ne v trgovskem.

Od leta 2000 je mesto svoj denar vlagalo v obalni pas: prenovljen pomol, razširjen park, stare pristaniške skladišča so se odprla kot kulturna četrt, jezera so zaščitena in prepredena s kolesarskimi potmi, letališče v Sarafovu pa se je razvilo v pravi vhodna vrata.

Arena Burgas, dvorana, ki bo gostila tekmovanje, spada v isti program – prizorišče, zgrajeno za mesto, ki se je odločilo, da bo raje destinacija kot rafinerijsko mesto.

Maja 2027 bo Burgas postal gostitelj Eurosonga. Za mesto, ki je pristanišče dobilo šele leta 1903, gostiti največji glasbeni dogodek v živo na svetu ni majhna stvar.

Prav tako je to prvič, da bo večina Evrope natančno pogledala ta del obale. Kar bodo odkrili, je mlado mesto na zelo starih tleh – kar je celotna zgodba te strani.